Hvaljen Jezus in Marija!

Današnji evangelijski odlomek nam je dobro znan. Glavna junaka pa tudi. Na eni strani je ubogi Lazar, ki je za življenja trpel, na drugi strani pa bogataš.  Dostikrat se zalotim, da mi zaradi navajenosti poslušanja evangelijskih odlomkov uide tisto bistveno, kar se skriva v globini Jezusove misli. Tudi tukaj nas lahko zdrzne navidezna krutost Jezusovih besed: Imeli ste Mojzesa in preroke, pa bi jih poslušali!

Ubogi bogataš! Ne zdi se, da bi za časa svojega življenja kaj dosti mislil na Boga ali svojega bližnjega, Lazarja. To je bila njegova težava. Bil je slep za povezavo med služenjem Bogu in skrbjo za svojega bližnjega. Ko torej umre, je pokopan. Mrtev je, kot je bil mrtev vse svoje življenje, ki ga je živel samo za ta svet.

Njegova izbira postane dokončna v večnosti, kjer trpi v plamenih brez upanja ali olajšanja. Zdi se nam, da je dobil, kar si je zaslužil, in res je tako. Toda zelo radi preskočimo tisto pravo želo Jezusovih besed. Bogataš ko uvidi, kam ga je pripeljal njegov greh, prosi Abrahama, naj pošlje Lazarja in posvari njegove brate, naj vsaj njih reši podzemlja.

In tu, dragi bratje in sestre je bodica današnjega evangelija. Poti nazaj ni! Kajti če niso poslušali Mojzesa in božjih glasnikov, tudi če kdo od mrtvih vstane, ne bo nič zaleglo. Kajti ljudje smo grešni. Samo spomnimo se izraelskega ljudstva, kakšnih čudežev je bilo deležno v pušćavi, mana z neba, ognjeni steber, prepelice! Pa kako globoko je padlo! Samo spomnimo se vseh prerokov, kakšna usoda jih je doletela! In navsezadnje spomnimo se, kako je končal naš odrešenik, Jezus Kristus, ko je skušal odrešiti izbrano ljudstvo, pa so ga izdali in zavrnili, ter na samem koncu na križ pribili.

Resnično, v podobnem položaju se znajdemo vsakič ko pridigamo in oznanjamo božjo besedo. Mi bratje Dominikanci se trudimo, pripravljamo se, evangeliziramo, toda na koncu kaj? Neuspeh!

Toda tudi Jezus je naletel na neuspeh! Samo spomnimo se kaj ga je čakalo ko se je vrnil v domači kraj, kjer ni mogel narediti niti enega čudeža, ali pa kakšne tegobe mu je povzročala Sinagoga satanova, ki se je vlačila po shodnicah in mu metala polena pod noge. Resnično narod si bo sodbo pisal sam, je zapisal Ivan Cankar. In resnično to drži. Mi kot red pridigarjev imamo dve nalogi: osebno posvečenje in reševanje duš, in če smo za prvo odgovorni sami, pri drugem lahko kaj malo storimo.

Vrata pekla so zaklenjena od znotraj! In samo od nas je odvisno ali bomo resno vzeli besede, ki jih je duhovnik izrekel na pepelnično sredo, “Spreobrni se in veruj evangeliju”, ali pa bomo ponovno zabredli na široko, blatno pot ki vodi v večno pogubo? Preklet, kdor zaupa v človeka, blagoslovljen pa ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje!

Dragi bratje in sestre, smo pripravljeni stopiti na pot vere? Le pogumno, zaupajmo v Gospoda in delajmo dobro, amen!