Dominikanci u Sloveniji
Hrvatska dominikanska provincija
Dominikanci u Sloveniji
Na slovenskih tleh so dominikanci prvič oznanjali že leta 1230. Danes so sestavni del Hrvaške dominikanske province — a s svojo lastno zgodovino, skupnostjo in poslanstvom.
Cerkev nenehno išče svoja duhovna pota, in ena od njih je tudi Dominikanski red, Red pridigarjev. Nastal je v začetku 13. stoletja po božjem navdihu sv. Dominika Guzmana, po rodu Španca — reda, ki tudi danes živi in oznanja na slovenskih tleh.
Dominikanci na slovenskih tleh
Na slovenska tla so prišli dominikanci leta 1230, in sicer na Ptuj.
Cerkvene reforme habsburškega cesarja Jožefa II. so leta 1782 med drugim ukinile tudi dominikanske samostane v avstrijskem cesarstvu. Zgodilo se je, da je sto petdeset let po Jožefovih reformah seme dominikanskega poklica zopet vzklilo v slovenskem fantu.
Končno smo se dominikanci po dveh stoletjih, ko je Jožef II. ukinil samostane, zopet vrnili v Slovenijo. V Petrovčah smo leta 1985 zgradili svoj lasten samostan Gospe Svete, v katerem trenutno živita dva brata.
Pet mejnikov
Vrnitev, ki je trajala dve stoletji
1230
Prihod dominikancev na slovenska tla, na Ptuj.
1782
Cesar Jožef II. ukine dominikanske samostane v avstrijskem cesarstvu.
1930
Alojz Debeljak stopi v dominikanski red — prvi znak prebujanja poklica med Slovenci.
1965
Dominikanci se po dveh stoletjih vrnejo v Slovenijo, v Žalec.
1985
V Petrovčah zgradijo samostan Gospe Svete, kjer skupnost živi še danes.
Jedro poslanstva
Laudare, benedicere, praedicare
Hvaliti, blagoslavljati, pridigati — kratek zapis na prvotnem grbu dominikanskega reda, ki še danes opisuje, v čem bratje živijo in delujejo.
Laudare
V obhajanju liturgije, v molitvi in premišljevanju — življenje posvečeno Bogu.
Benedicere
V vodenju vernikov in skrbi za neverujoče, v podeljevanju zakramentov in katehezi.
Praedicare
V oznanjevanju božje besede, v pridigi in pouku, v študiju za zveličanje duš.
Skupnost v slikah
Znane osebnosti dominikanskega reda
Iz dominikanskega reda izhajajo številna znamenita imena — med njimi trije cerkveni učitelji: sv. Albert Veliki, sv. Tomaž Akvinski in sv. Katarina Sienska, pa tudi slikar Beato Angelico, zagovornik pravic Indijancev Bartolomé de Las Casas in mnogi drugi.
Dominikovo odraščanje
Rojen je bil v vasici Caleruega v Španiji, leta 1173 ali 1174, očetu Feliksu in materi Ivani. V bogati plemiški, a tudi zelo pobožni družini je Dominik kot deček napredoval iz kreposti v krepost.
Da bi lahko postal duhovnik, so ga starši poslali v šolo, učenje pa je pozneje nadaljeval v Palenciji — najprej slovnico, retoriko in dialektiko, nato aritmetiko, glasbo, geometrijo in astronomijo. Brž ko je menil, da se je dovolj naučil, je zapustil študij svobodnih umetnosti, da bi lahko pohitel študirati teologijo.
Ko je deželo med njegovim študijem preplavila lakota, je prodal vse, kar je imel — tudi svoje dragocene knjige.
„Ne morem se učiti iz mrtvih kož, medtem ko ljudje umirajo od lakote.“
Sv. Dominik, ob prodaji svojih knjig v času lakote
Med albigenzi
Leta 1203 se je Dominik skupaj s škofom Diegom odpravil na diplomatsko misijo na Dansko. Na poti skozi jug Francije sta naletela na albigence — versko gibanje, ki je verjelo, da je snovni svet stvaritev hudiča, in zavračalo veljavnost zakramentov, ki jih podeljujejo nevredni duhovniki.
Ko je papež njuno prošnjo za misijonarjenje med pogani zavrnil, ju je poslal oznanjat prav med albigence. Modri škof Diego je svoje spremstvo poslal nazaj v Španijo, sam pa je z Dominikom, brez vsega, kakor apostola, začel pridigati v istem uboštvu, ki so ga krivoverci tako občudovali.
Sadovi so se pokazali kmalu: ljudje so množično prestopali nazaj k Rimski Cerkvi. A ko je Diego ob koncu leta 1207 umrl, je Dominik ostal sam v deželi, čez katero je kmalu zatem pridivjala križarska vojska.
Rojstvo Reda pridigarjev
Skozi dolga leta pridiganja se mu je pridružilo petnajst sodrugov. Ko je papež potrdil nov red, je Dominik maloštevilne brate takoj razposlal po Evropi — v Pariz in Španijo — kljub vsesplošnemu nasprotovanju.
Odločitev se je izkazala za pravo: ob Dominikovi smrti, pet let pozneje, je bilo v Red vstopilo že okoli tristo mož, v naslednjih dvajsetih letih pa že več tisoč.
Zaključek
Živa zapuščina
Dominikanska karizma je v Cerkvi hitro porodila velike svetnike: sv. Katarino Sienska, cerkveno učiteljico, papeža sv. Pija V., blaženo Ozano Kotorsko ter velikana sv. Tomaža Akvinskega.
Slovenija žal premore le samostan bratov v Petrovčah, blizu Celja, pridružen dominikanskim samostanom na Hrvaškem. V preteklosti je bilo v Sloveniji več samostanov — tako bratov kot sester — a jih je cesar Jožef II. v svoji „razsvetljenosti” leta 1787 ukinil.
Pridružite se nam
Ker je dominikancev v Sloveniji premalo, da bi lahko v celoti odgovorili na potrebe današnjega časa, vabimo mlade, ki v sebi prepoznavajo dominikanski poklic, da se nam pridružijo.
Petrovče, blizu Celja
p. Ivan Arzenšek OP
predstojnik, župnik in rektor bazilike Obiskanja Device Marije
p. Drago Ferencek OP
župnijski vikar
Naslov
3301 Petrovče 199, 3301 Petrovče